Oton Župančič: Z vlakom
Odhod. In zažvižgal je vlak skozi mrak.
O devojka ti, ob oknu sloné,
si li čula ta vrisk, plakajoč skozi noč:
o zbogom, domovina!?
In kakor ovije se val okrog skal,
ob Gradu se lije Ljubljana,
vsa z mesecem posejana;
boječe se strehe stiskajo,
po vrsti mi križi bliskajo
poslednji, zlat pozdrav
in gasnejo v mraku daljav.
Pošastno sopihajoč
kot démon vlak gre v noč.
Mejica teče ob tiru,
za njo v polnočnem miru
gubijo se polja, s stezami prepeta,
tam breza samotna, kraljična zakleta,
glej, mesecu kaže srebrni nakit.
Z goré razgleduje se Mati Marija,
sijajna, pokojna zre v svet pod seboj,
sijajna pokojna razliva svit …
Vasica med drevjem … in tam domačija
gozdarja na samem … in vse za menoj.
Pošastno sopihajoč
kot demon vlak gre v noč.
Skrij, mesec, za oblak se skrij,
naj je ne vidim, kako beži,
kako ostaja za mano
domovina …
S silno neznano
si segla mi do duše globin:
do zdaj nisem vedel, kako sem tvoj sin,
kako te ljubim globoko …
Domovina, daj mi rôko,
ne beži, ostani pri meni,
tesnó, tesnó me okleni,
in pel ti bom pesem visoko,
pel materi češčeni,
kot ni ti še nihče pel …
Src milijon bom razvnel,
uklonil jih tvoji oblasti,
raznetil v dušah strasti
bom plemenite, mlade,
da radovoljno zaklade
najdražje pred té polože.
Zvezde, stopite z zenita
strmih višin!
Kliče vas sin,
ki vse predolgo v srcu mu spita
trpka bolest in ljubezen še nema …
V venec sklenite se, njo naj objema,
njo, za vekove bolečin.
Daj svojo glorijo, jutranja zarja!
Kličem te sredi polnoči,
kličem te z glasom stražarja,
ki šteje ure, ko noč leži.
Daj svoj škrlat,
njo ž njim ogrni,
ki žalovala v obleki je črni
dolge noči brez nad.
Ne beži, ostani pri meni,
domovina, tesnó me okleni.
Pošastno sopihajoč
kot demon vlak gre v noč.
Beži … vse beži … Le v dalji planine!
Tam zemlja je naša zakipela,
zahrepenela, v nebo je hotela,
v višino pognala se kot val,
v naletu pod zvezdami val je obstal …
Tako strmi zdaj sredi višine
okameneli zanos domovine:
blešče se v daljavi razdrti grebeni,
nad njimi glej, zvezde, čuječni plameni:
ko spi naša zemlja, le one nad njo
skrbe z menoj, bede nad nočjo …
In glej: planine in zvezde gredo z menoj,
vse drugo gubi se za mano v pokoj.
Z menoj, ve zvezde, z menoj, ve planine!
Razširi, raztegni se, króg domovine,
razpni se kot morje
v brezbrižno obzorje,
dom moj!
Kamor stopi mi noga – na tvojih sem tleh …
kamor nese me jadro – na tvojih valeh …
kamor hoče srce – pri svojih ljudeh …
Kam, misel? Stoj!
Pošastno sopihajoč
kot demon vlak gre v noč,
in še danes v tuji slavi
neznanca me tuja zarja pozdravi …
##########
Na serijo brane poezije Ščepec poezije se lahko naročite preko iTunes, Pocket Casts, Spotify ali druge priljubljene aplikacije za poslušanje podcastov. Vse epizode najdete tudi na www.scepecpoezije.si.
Poezijo bereta: Miha Brkinjač & Vanja Iva Kretič
Nedavni komentarji